15. oktober je dan, ko praznujemo mednarodni dan podeželskih žena. Ob tej priložnosti smo pripravili kratek prispevek o predanosti in trudu, ki ga vlagajo v svoje delo ženske pridelovalke Chios mastike.

V jesenskem in zimskem času namreč večino dela, povezanega s Chios mastiko, opravijo prav ženske. Skrbijo za pobiranje, sejanje, pranje in čiščenje te dragocene smole, kar zahteva veliko časa, truda, potrpljenja in znanja. Njihova vloga je že stoletja ključna pri zagotavljanju kakovosti in edinstvenosti Chios mastike, naravne smole, znane po svojih zdravilnih lastnostih in številnih uporabah v kulinariki ter naravni kozmetiki.

Vrezovanje zarez v debla mastikinih dreves oziroma »kentos«, kot temu opravilu pravijo domačini, se odvija med julijem in septembrom. Iz zarez priteče zdravilna smola v obliki kapljic, zato smoli pravijo tudi solze s Chiosa. Smola se nato na vročem poletnem soncu suši dva do tri tedne, potem pa jo poberejo s tal in postrgajo z debel s posebnim orodjem, imenovanim »timitiri«. Prvič smolo običajno pobirajo med julijem in avgustom, drugič pa med septembrom in oktobrom. Sonce in suho vreme je za sušenje smole izredno pomembno. Če na smolo, ki se še ni popolnoma strdila pade dež, je pridelek uničen. Tako se je žal zgodilo letos septembra, ko je otok prešla nevihta Atena.

Nabrano smolo s siti prvič presejejo že pod drevesi in jo očiščeno zemlje odpeljejo v vas, kjer na hladnem čaka na temeljito čiščenje in izpiranje z vodo, ki se odvija v jesenskih in zimskih mesecih.

Sejanje ali »tahtarisma« je prvi korak. Med tem procesom se mastika loči od listov, vejic in zemlje ter se pripravi na naslednje faze čiščenja.

Nato vsak košček mastikine smole še natančno očistijo. Nečistoče je treba odstraniti ročno. Za to uporabijo majhen oster nož in vsak košček mastike očistijo tujkov, ki so se nanjo prilepili v procesu sušenja pod drevesom. To opravilo se imenuje “pastrema”.

Ker je to naporno in monotono delo, se ženske vseh starosti, taka je tradicija že od antičnih časov, zbirajo in ga opravljajo v skupinah imenovanih »daniki«. Vsaka ženska povabi svoje prijateljice, da ji pomagajo, nato pa jim vrne uslugo. Ta srečanja predstavljajo kolektivno ženskost in skupnost.